Toner ima specifične lastnosti črnega ali obarvanega prahu, ki se prenaša preko elektrofotografskega načela. Predhodno se napolni razvijalec in tvori vidno sliko na fotokonduktorju, ki se nato prenese na sam papir.
Nosilec – materialni delci z magnetnimi lastnostmi se uporabljajo za prenašanje nenamagnetnega tonerja za fotoprevodni boben.
Razvijalec – mešanica materialov, dobavljenih fotokonduktorju. V dvokomponentnih strojih se uporablja mešanica tonerja in nosilca, v enokomponentnih strojih pa samo toner. Izraz je podoben pojmu razvijalca, ki se uporablja v fotografiji.
Barva tonerja
V enobarvnih tiskalnikih se skoraj vedno uporablja črni toner. Za nekatere zastarele enobarvne naprave (na primer Canon FC-2, Canon NP-1215) so bile proizvedene zamenljive kartuše za toner, kar je omogočilo barvo pri oblikovanju dokumentov. Polnobarvni tiskalniki uporabljajo tonerje s standardnimi barvami za tiskanje: črna, škrlatna, cyan in rumena (barvna shema CMYK).
Fizične lastnosti
Delci tonerja v imajo v povprečju velikosti od 5 do 30 mikronov. Prejšne generacije tiskalnikov so uporabljale bolj grobe tonerje. Veliki delci tonerja so olajšali čiščenje fotokonduktorja in neuporabljenega tonerja, kar pa je posledičn povzročilo nasičeno, gosto sliko. Vendar pa se je resolucija v 300 dpi kmalu izkazala za nezadostno in pričelo se je proizvajati ustrezne tiskalnie z vse bolj natančnim razprševanjem tonerja. Takšni tonerji ne morejo več dati gostote, zaradi česar ni mogoče tiskati na folijo, da bi dobili na primer fotonegativ ali na primer za izdelavo tiskanih vezij.
Za uporabo v elektrografskem postopku morajo delci tonerja imeti dielektrične lastnosti in se med postopkom mešanja dobro elektrificirati. Količina tonerja, ki je bila uporabljena, ko je slika prikazana na fotokonduktorju, je v veliki meri odvisna od razlike v napolnjenosti na površini fotokonduktorja.
Toner napaja fotokonduktor z uporabo posebne gredi za razvijanje imenovane razvijalec. V nekaterih tiskalnikih je razvijalski valj prekrit z dielektričnim materialom, medtem ko je toner na elektromagnetni privitki zadržan na površinski gredi.
Vendar pa je razvijalna gred najpogosteje izdelana iz kovine, v notranjosti gredi je nameščen trajni magnet, ki pa ohranja razvijalec na površini gredi.
Takšna manifestacijska gred se imenuje magnetna gred. Obstajata dve možnosti za delovanje takega sistema. Enokomponentni razvijalec: delci tonerja imajo magnetne lastnosti in so samozadostni na površini magnetizirane gredi. Dvokomponentni razvijalec: Delci tonerja nimajo magnetnih lastnosti in jih prenesejo na fotokonduktor z magnetnimi delci nosilca. Med tiskanjem se medij ne porabi, toner pa se redno dodaja v razvijalec. Toner na papirju se fiksira s taljenjem in stiskanjem v strukturo papirja.
Kemična sestava tonerja
Delci tonerja so narejeni iz različnih polimerov, na primer poliakrilat z dodatkom barvil. Za dajanje magnetnih lastnosti tonerju so vključeni magnetni materiali, na primer magnetit. Za to so magnetni delci zaprti znotraj lupine polimera. Ker imajo magnetni materiali običajno temno barvo, so barvne vrste tonerja vedno nemagnetne.
Proizvodnja tonerja
Na začetku je bil toner izdelan z mletjem izhodnega materiala, vendar se je oblika delcev izkazala za fasetirano in z ostrimi robovi, kar je vodilo k večji obrabi delov tiskalnika. Pri brušenju je težko prenesti želeno velikost delcev. Za sodobne tiskalnike se delci tonerja proizvajajo v posebnem postopku, da dobimo obliko, ki je blizu sferični, z majhnim razponom v velikosti delcev.